Integrativni program celostnega razvoja – INDEEP

Ciljna skupina: otroci in mladostniki ter mlade odrasle osebe

Kraj izvajanja: Pristavica pri Velikem Gabru ali Mengeš

Začetek izvajanja programa: september 2026

Dostop do informativnega prijavnega obrazca

Izhodišče integrativnega programa celostnega razvoja – INDEEP temelji na spoznanju, da k trajnejšim spremembam v vedenju, mišljenju, doživljanju in odnosih ne vodijo ozko usmerjene intervencije, temveč redna, vodena in dovolj ter primerno intenzivna vsestranska aktivacija posameznika in njegovega neposrednega okolja. Na to kažejo izkušnje socialno-andragoške metode (Rugelj, 2015; Perko, 2008 in 2013; Perko in Perko, 2024) in intenzivnega športno doživljajskega programa (IŠDP; Dobovičnik, 2019; Dobovičnik, Rogan in Anžič, 2019; Dobovičnik; Dobovičnik, 2024). Slednji je bil za otroke in mladostnike (ter njihove družine) prilagojen ravno po socialno-andragoški metodi. Čeprav je bila socialno-andragoška metoda prvotno namenjena predvsem odraslim v stiski, lahko njena izhodišča smiselno prenesemo tudi na področje psihoterapije, pri delu z otroki in mladostniki (ter družinami), ob nujnem upoštevanju otrokovih ali mladostnikovih razvojnih značilnosti.

Program se opira na več ključnih načel, izhajajoč iz socialno-andragoške metode in IŠDP:

• akcijski tip skupine pred diskusijskim: jedro spremembe se dogaja v skupni akciji – pri športu, pri branju, na taboru, na pohodu, v gledališču … – šele nato sledita refleksija in pogovor. Torej, izkušnja pred besedo;
• vsestranska aktivacija: dejavnosti so načrtno razpršene na telesno, duševno in duhovno področje (šport, branje, pisanje, sprostitvene tehnike, refleksija smisla in vrednot …). Takšna struktura sledi socialno-andragoški metodi in logoterapevtskem načelu, da se človek v stiski opomore šele ob vztrajnem delovanju na več življenjskih poljih hkrati;
• (primerno) visoke zahteve in jasna struktura, povezana z osebno odgovornostjo: od otrok in mladostnikov ter staršev se pričakuje redna udeležba, opravljanje dogovorjenih nalog in postopno prevzemanje odgovornosti. Hkrati program poudarja spoštljiv, varen in pristen odnos med terapevtom, staršem in otrokom;
• preseganje cone udobja: vse dejavnosti programa, predvsem pa večdnevne športno-doživljajske dejavnosti (tabori), načrtno vključujejo izzive, napor in situacije, v katerih se otrok, mladostnik ali starš srečata s strahom, odpovedjo, vztrajnostjo ter osebno in skupinsko odgovornostjo. Prav te situacije so ključne za preoblikovanje samopodobe in doživljanja sebe v odnosu do drugih;
• refleksija in prenos v vsakdanje življenje: vsak športni, bralni ali kulturni ipd. dogodek je povezan z refleksijo – z dnevnikom, skupinskim pogovorom ali individualnim razgovorom – v katerem udeleženci preučijo, kako se naučeno kaže v njihovem vsakdanu (v šoli, doma, v vrstniški skupini …) in kaj želijo konkretno utrditi, opustiti, spremeniti, nadgraditi …;
• vključevanje staršev kot so-udeležencev in so-odgovornih: starši niso zgolj »soglasodajalci«, temveč aktivni udeleženci: del nalog izvajajo skupaj z otroki, del pa v okviru njim namenjenim srečanj. Program predvideva postopno krepitev njihovega doživljanja, da lahko tudi sami živijo drugače, ne le »spremenijo otroka«.

Glavni cilji programa so:

• zmanjševanje intenzivnosti in pogostosti motečih vedenj ter večanje funkcionalnih oblik vedenja;
• krepitev samopodobe, samozaupanja in občutka kompetentnosti;
• prevzemanje odgovornosti;
• razvoj izkušenj pripadnosti, sodelovanja, medvrstniške in medgeneracijske podpore;
• postopno prehajanje od vzgoje k samovzgoji (samostojno vzdrževanje novih navad);
• bogatenje družinskega življenja z uresničljivimi skupnimi športnimi, kulturnimi, bralnimi navadami …

V jedru programa sta temeljni izhodišči, da se identiteta oblikuje skozi odgovornost, osebnost pa skozi razvojne izkušnje, pri čemer lahko neustrezni vzgojni vplivi upočasnijo ali otežijo ta dva procesa. Posledice se pri otrocih in mladostnikih lahko kažejo kot pomanjkanje samodiscipline, nizke samopodobe, težave v socialnih odnostih izzivih pri prevzemanju odgovornosti ipd. Hkrati pa program nagovarja tudi posameznike brez izrazitih težav, ki želijo okrepiti svojo osebnostno zrelost, izboljšati odnose in razviti svoje potenciale. Pristop programa zato ni zgolj podporen ali permisiven, temveč temelji na jasni strukturi, mejah, pričakovanjih, klicu k odgovornosti … prilagojenih razvojni stopnji posameznika. Program naslavlja odpravljanje težav in spodbuja celosto osebno rast.

Pri (naj)mlajših otrocih je ključno, da se metoda izvaja predvsem preko družine. Starši imajo vlogo primarnih vzgojiteljev, ki morajo vzpostaviti varno, a hkrati avtoritativno okolje. To pomeni kombinacijo topline, sprejemanja in jasnih pravil. Otrok v zgodnjem razvojnem obdobju potrebuje stabilnost, rutino in zgled, saj se uči predvsem preko posnemanja. Dejavnosti programa, kot so npr. redna telesna dejavnost, branje, stik z naravo, skupne dejavnosti in (preproste) oblike refleksije (npr. pogovor o dnevu, ustna ali pisna obnova) se lahko prilagodijo otrokovi starosti, kognitivnim sposobnostim … oz. razvojnim značilnostim.

Pri mladostnikih, ki so v fazi iskanja identitete in večje avtonomije, metoda zahteva nekoliko drugačen poudarek. Pomembno je postopno vključevanje odgovornosti, razvoj samorefleksije ter soočanje z lastnimi vedenjskimi vzorci (v najširšem smislu). V tem obdobju so še posebej učinkovite skupinske oblike dela, saj vrstniška skupina predstavlja pomemben socialni kontekst. Terapevtske oziroma vzgojne skupine lahko delujejo kot nadomestna ali dopolnilna »razširjena družina«, kjer mladostnik pridobiva izkušnje sodelovanja, discipline in vztrajnosti. Dejavnosti, kot so tek, planinarjenje, izobraževanje (šolanje, študij …), ustvarjalno pisanje, sprostitvene tehnike, prostovoljno delo idr., prispevajo k oblikovanju pozitivne samopodobe in občutku kompetentnosti.

Poseben poudarek v programu je na vključevanju celotne družine. Težave otrok in mladostnikov so pogosto odraz družinske dinamike, zato sprememba ni mogoča brez aktivnega sodelovanja staršev. Družina mora postopoma razviti bolj funkcionalne vzorce komunikacije, jasnejšo razdelitev vlog ter večjo stopnjo odgovornosti vseh članov. V tem procesu ima terapevt vlogo avtoritativnega vodje, ki s svojim zgledom in strokovnostjo usmerja družino. Pri tem pa mora biti posebej pozoren na razvojne potrebe otrok – zahteve morajo biti realne, postopne in podprte z razumevanjem.

Pomembna značilnost programa je uporaba konkretnih vzgojno-terapevtskih sredstev, ki spodbujajo aktivno delovanje, ki jih lahko prilagodimo starosti oz. razvojni stopnji posameznikov: pri otrocih so to lahko strukturirane dnevne naloge, igra z elementi odgovornosti in sodelovanja ipd.; pri mladostnikih pa bolj zahtevne oblike, kot so redna telesna vadba, pisanje refleksij ali vključevanje v skupnostne projekte ipd. Ključno je, da dejavnosti niso zgolj simbolične, temveč zahtevajo napor, vztrajnost in odgovornost.

Metoda poudarja tudi pomen discipline in doslednosti kot orodja za reševanje življenjskih težav. Pri delu z otroki in mladostniki to pomeni razvijanje notranje discipline in doslednosti skozi zunanje strukture. Sprva otrok ali mladostnik sledi pravilom zaradi zunanjih zahtev, sčasoma pa jih ponotranji in začne delovati iz lastne motivacije. Ta proces je razvojno pogojen in zahteva čas, doslednost ter podporo okolja.

Vloga terapevta je pri tem izjemno zahtevna. Ne gre zgolj za izvajanje tehnik, temveč za celostno osebnostno držo. Terapevt mora biti zgled urejenega, odgovornega in aktivnega življenja. Le tako lahko vzpostavi kredibilno avtoriteto, ki jo otroci, mladostniki in starši sprejemajo. Hkrati pa mora biti občutljiv za razvojne posebnosti, individualne razlike in morebitne travmatske izkušnje posameznikov.

Program v praksi predstavlja strukturiran, zahteven, a potencialno zelo učinkovit pristop. Njegova vrednost je v poudarjanju aktivne in odgovorne vloge posameznika, celostnega razvoja ter pomena družine in skupnosti. Pri delu z otroki in mladostniki pa je nujno, da se njeni principi prilagodijo njihovim razvojnim zmožnostim, potrebam po varnosti, postopnosti in podpori, saj le tako lahko prispevajo k zdravi osebnostni rasti in socialni integraciji.

Dostop do informativnega prijavnega obrazca

REFERENCE:

Dobovičnik, L. (2019). Intenzivni športno-doživljajski program – predstavitev, rezultati in smernice razvoja. Uvajanje sprememb pri podpori mladim s čustvenimi in vedenjskimi težavami, 187 – 198. https://www.researchgate.net/uvajanjespremembpripodporimladihscustvenimiinvedenjsmimitezavami

Dobovičnik, L., Rogan, S. in Anžič, S. (2019). Rezultati dveh dvoletnih intenzivnih športnih programov za otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Uvajanje sprememb pri podpori mladim s čustvenimi in vedenjskimi težavami, 199 – 216. https://www.researchgate.net/uvajanjespremembpripodporimladihscustvenimiinvedenjsmimitezavami

Dobovičnik, L. (2024). Izvedba intenzivnega športno-doživljajskega programa v domačem okolju otrok in mladostnikov Strokovnega centra Ljubljanskega Mladinskega doma Malči Beličeve. 4. mednarodna konferenca Mladinskega doma Jarše. Sodobni izzivi dela z mladimi, 55-72. https://konferenca.mdj.si/zbornik2024.pdf

Perko, A. (2008). Družina na križpotju. Sodoben pritop k urejanju ljudi v stiski. Ljubljana: UMco; Kamnik: Zavod Mitikas.

Perko, A. (2013). Pijan od življenja. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Perko, A. in Perko U. (2024). Pozdravljeno življenje. Ljubljana: Buča.

Rugelj, J. (2015). Pot samouresničevanja. Zdravljenje in urejanje zasvojencev in drugih ljudi v stiski. Ljubljana: UMco.